VETER V LASEH
(Alja Inkret Muhek)

KRATEK UVOD 
Zgodba o Baški se je pravzaprav začela nekje septembra lanskega leta 2006, ko sem domov dobila letak o društvu karateja, ki vabi zainteresirane med svoje člane in na vadbo. Pravzaprav nisem kaj veliko razmišljala, temveč sem poklicala številko na letaku in se pozanimala osnovne stvari, predvsem pa najbolj bistveno stvar zame - če je lahko dvoleten otrok prisoten na treningih. Glas na drugi strani žice je bil verjetno tako presenečen nad nenavadnim vprašanjem, da je odgovor bil pritrdilen in kocka je padla. Tako sva se z Mayo začeli udeleževati treningov in kmalu postali redni članici, ki nista zamudili nobenega treninga, Maya pa ne željene risanke, ki jo je zabavala ob naši >telovadbi<. Prvo presenečenje sem doživela, ko je Maya kmalu na začetku prišla domov in začela šteti po japonsko, čeprav sem bila jaz še daleč od tega, da bi vedela kako se šteje. To mi je dalo nekakšno motivacijo, da se moram bolj potruditi in začeti misliti z glavo. Drugi >zdravilen šok< pa je bil, ko je Branko oznanil naši skupini, da se bomo vsi udeležili izpita za Kyu stopnje. Kakšen izpit? Kdo? Jaz , da bi šla na izpit? Česa? Kaj pa naj pokažem? Takšne misli, so se mi prepletale po glavi in če bi le lahko, bi se izmuznila izpitu, saj sem jaz vendarle prišla kar tako na karate, ne pa da bom zdaj še polagala nekakšne izpite. Vendar so vsi v skupini bili nekako zadovoljni in srečni , da bodo šli na izpit (vsaj tako so izgledali) in nihče ni temu nasprotoval, tako da me je tok skupine enostavno ponesel s sabo. Tako smo cela skupina začeli plavati skupno in tok nas je enostavno nosil dalje in dalje.

... IN BAŠKA JE PRIŠLA K NAM OZ. MI V BAŠKO
Pozno pozimi, v začetku spomladi se je začelo govoriti o poletni šoli v Baški, vendar je to bilo še nekje daleč, daleč. Kje je še poletje... Pa vendar se mi je zdela celotna ideja in urnik dogajanja zelo dober. Ko sem dobila še soglasje Maye, katerega ni težko dobiti, če samo omeniš morje in čofotanje po vodi, sva soglasno potrdili najino udeležbo na poletni šoli.
Kakor se je v začetku zdela Baška tako časovno in krajevno oddaljena, se je časovna oddaljenost zelo hitro manjšala in preden sem dojela, je bila tu sobota in potem nedelja, 24.6., ko smo odšli v Baško. Da se bova z Mayo na pot odpravili z avtobusom, sploh ni bilo vprašanja, saj se Maya neskončno rada vozi z vsemi javnimi prevoznimi sredstvi, pa naj bo to avion, vlak , metro ali pa avtobus. Čeprav je bilo potrebno zjutraj zgodaj vstati, pa je magična beseda >morje< malo čebelico takoj spravila iz postelje in se je takoj vstala, oblekla, pojedla, tako da je že na vratih čakala Gorana in ga klicala in si pela pesmico: Goran, kje si, lalalala, Goran kje si, lalalala.
Goran naju je pripeljal do avtobusa, ki ga pa še ni bilo, saj smo bili prvi. Maya se je že ustrašila za avtobus. Vendar sta kmalu za tem prišla Urška in Branko s številno prtljago, za njima avtobus in množica veselih otrok in zaskrbljenih staršev. Tako smo se v Celju vkrcali na avtobus člani celjskega kluba Shotokan in člani slovenjgraškega kluba.
Avtobus se je hitro napolnil oseb in tudi prtljage, pa vendarle je nekdo manjkal. Ker ga tudi po krajšem čakanju ni bilo, smo vendarle krenili na pot in zamudnika počakali v Šempetru, ko se je vendarle javil, da prihaja. Za svojevrstno presenečenje je poskrbel voznik avtobusa, ki je kljub hladnemu jutru vključil hlajenje na 16 stopinj in smo ga mamice v prvih vrstah po večkratnem prepričevanju le uspele nagovoriti oz. preprositi, da otroke kljub temu, da so oblečeni zebe ter , da bi bilo dobro zmanjšati hlajenje.
V Postojni smo pobrali še člane novogoriškega kluba in se zatem skupno odpeljali na cilj.

DOBRA VILA
Baška nas je pričakala v prekrasno vročem dnevu in v polnem številu turistov, saj so prazniki na Hrvaškem in v Sloveniji, ter prelepo vroče poletno vreme dodobra napolnili celotno plažo in samo Baško.
Kakor hitro je bilo mogoče smo se razporedili po sobah. Sobice in nadstropnih postelj so se najbolj razveselil otroci, saj so bili zdaj končno gospodarji na svojem - so si predstavljali vsaj za kratek čas. Kmalu pa jih je Urška  - čudežna dobra vila -  začela spravljati v red tako in drugače. S svojo čarobno palico jim je uredila prtljago, tako da stvari niso visele nad, pod, za  in med posteljami, temveč so bile več ali manj zložene v prijetnih novih omaricah na hodniku. Urška je >izgubljene dečke< tudi ves čas mazala s sončno kremo, tako da nihče, ki je bil namazan z njeno kremo ni imel težav s pripekajočim soncem.

JE KDO VIDEL EUROKREM?
S pričakovanjem smo čakali tudi prvi obrok - kosilo, saj smo bili vsi že presneto lačni in kosilo je izginilo v vseh lačnih ustih, kot bi mignil. Čeprav ponavadi z Mayo nisva lačni, pa je morje, zrak, treningi delal svoje  in sva komaj čakali da je prišel čas obroka. Hrana je bila ves čas našega bivanja dobra in mislim, da se je v enem tednu za vsakega našla njegova najljubša jed, pa naj so to bile ribje palčke in pomfrit, ki jih je kar naprej zmanjkovalo in jih nikoli ni bilo zadosti oz. eurokremi, ki so bili zelo dragoceni pri jutranji menjavi blago za blago. Celotno osebje s kuharicami na čelu so se stalno trudili, da bi naše bivanje bilo kar se da prijetno in da bi želodčki bili napolnjeni. Tu je spet naša dobra vila Urška vrtela svojo čarobno palico in poskrbela, da so >izgubljeni dečki< imeli razrezane zrezke, da jim na krožniku ni manjkalo zelenjave, ter da so bili krožniki prazni.

BELA KIMONA NA ZELENI TRAVI
Treningi, so nam dodobra napolnili dan. Ure treningov so bile izbrane nadvse primerno, saj so bili jutranji treningi dovolj zgodaj, da še ni bilo poletne vročine. Tako so nas zjutraj treningi prijetno zbudili. Popoldansko - večerni treningi pa so bili dovolj pozno, da so drevesa metala prijetno senco, pod katero smo se lahko skrili. Hkrati pa so nas ti treningi napolnili z energijo za večerne aktivnosti. Tako lahko samo rečem hvala tistemu, ki je tako vizionarsko določil čas treningov.
Pri jutranjih treningi so se nam po začetni tremi pridružili tudi starši, ki so nedvomno uživali in spoznali, koliko truda in koordinacije je potrebno vložiti, če hočeš z eno roko narediti en gib, z nasprotno nogo pa drug gib. Ja, ja, ko samo gledaš vse izgleda tako enostavno, ko pa si sam v položaj, ko moraš nekaj pokazati, pa je čisto drugače. Vendar so si vsi zaslužili čestitke, saj so bili vztrajni in se tudi potrudili spoznati svoje otroke na drug način.
Po začetnem ogrevanju smo vadili različne tehnike oz. smo vadili kate po izboru. Popoldan pa so rjavi in črni pasovi še podaljšali trening.
Zelo zanimiva je bila menjava trenerjev, saj smo na tak način spoznali različne vidike, različne pristope in hkrati spoznali enotnost, ki veje med klubi.
Ne vem ali so samo meni ali tudi drugim, treningi minili tako hitro in bi bilo mogoče premisliti treninge nekoliko podaljšati, z ozirom na aktivnosti celotnega dne in upoštevajoč poletne temperature.
Treninge so vodili: Uršula Hace, Miha Čebron, Goran Milovanovič, Jurij Šubic, Samo Gross in Branko Gabrovec.

PIRATI NA MORJU
Seveda je tudi plaža in plavanje zavzemalo pomemben del našega življenja v Baški. Plaža, ne samo da je zelo primerna za otroke - vseh starosti, je tudi le >par korakov< oddaljena od samega doma. Kaj vse se je delalo na plaži je težko razložiti, saj tu domišljija ne pozna meja. Izgubljeni dečki so nabirali bisere, trli kamenje, iskali pod vodo morske deklice, prostovoljno ali pa tudi manj, zavzeli Anžetov čoln in iz njega naredili gusarsko ladjo, se risali po telesu, skakali v morje in še in še. Stalno pa je nad njimi bedela dobra vila Urška, ki jih je mazala, brisala, zavijala v brisače, jim podajala kape, jih opijala z vodo, brisala solze ...

NOČNO ŽIVLJENJE BAŠKE
Večerno življenje udeležencev poletne šole se je začelo z obveznim tuširanjem po popoldanskem treningu in z večerjo. Po večerji, pa smo imeli vsak dan druge aktivnosti, tako da ni bilo nobenemu dolgčas. Brankova silna prtljaga je zajemala platno, projektor, zvočnike in prenosni računalnik, tako, da se je celo sam direktor doma začudil nad dobro opremljenostjo. Pod pokritim delom doma, je tako Branko uredil naš hišni kino, kateri je požel zanimanje ne samo prebivalcev doma, temveč tudi zunanjih obiskovalcev.

Spored kina je bil zelo pester ter tudi poučen, saj smo si ogledali tako strokovne filme o karateju (svetovno prvenstvo v karateju, >osnovne tehnike karateja<), zgodovinske filme ter risanke. Med zgodovinskimi filmi je prednjačila Troja, ki je Mayo zelo prevzela in je še dneve zatem prisotne spraševala tako težka vprašanja, da nisi vedel, kako bi razložil stvari na enostaven, razumljiv način.

Poletne šole sta se udeležila tudi mladoporočenca Samo in Andreja. Nek večer smo tudi praznovali njuno poroko in v čast temu smo vsi udeleženci dobili božansko dobro torto. Ker se Samo in Andreja ne morata še enkrat poročiti, bi se spodobilo, da bi se naslednje leto (ne)kdo zgledoval po nujinem dobrem vzgledu, ter bi se poročil, tako da naslednje leto slučajno ne bi ostali brez tako dobre torte. Mislim, da imamo kar nekaj resnih kandidatov ... J
V nočno življenje je bilo zajeto tudi ogled mesta oz. praznjenje stojnic z igračami, ter obvezen sladoled.
Z Mayo sva si privoščili tudi vožnjo z nadvse simpatičnim mestnim vlakcem, ki naju je popeljal vzdolž cele obale mesta, iz enega konca na drug. Vlakec je zanimiva atrakcija, tako za stare in mlade, saj mu vsi z nasmehom na ustih mahajo in se radi vozijo z njim.

VETRČEK PIHAJ NAM V LASE
Kot že leto poprej smo želeli počitnikovanje v Baški zaokrožiti tudi z izletom z ladjico na bližnji otok. Pa vendarle smo se morali pokloniti in spoštovati zakon morja, ki nas je na dan izleta prebudil z močno burjo, ki je penila in se poigravala z morjem. Kot pravijo pomorci, spoštuj morje in dobro se ti bo godilo, smo tako izlet prestavili na naslednje leto, mi pa smo dan izkoristili za počitek in prost dan vseh obveznosti. Pa kljub vsemu moram priznati, da mi je  trening kar manjkal.

MLADI SAMURAJI
Kot vsaka lepa stvar v življenju, se je tudi naša poletna šola počasi zaključevala. Napočil je zadnji dan, zadnji trening, ki je bil posvečen samoobrambi. Tema je bila zelo posrečeno izbrana, saj smo se vsi zelo razživeli in potrudili. Da bi to znanje zadržali, pa bi bilo koristno že na začetku posvetiti en dan samoobrambi ter na koncu poletne šole to ponoviti.
Zadnji dan je bilo tudi  tekmovanje najmlajših v katah in v kumiteju. Pravzaprav so se vsi udeleženci tekmovanja zelo potrudili in so vsi bili zmagovalci. Težke so bile sodnikove odločitve, padlo je tudi nekaj solz, pa vendarle je del tekmovanja tudi sprejemanje poraza in učenje na napakah.
Še nekaj rezultatov:
Kata do 9 let: 4. mesto - Andraž Terčon, 3. mesto - Jakob Hernavs, 2. mesto - Žiga Avbreht, 1. mesto - Aleks Jurhar.
Kata do 13 let: 4. mesto - Tanja Radakovič, 3. mesto - Ines Šubic, 2. mesto - Lea Plahuta, 1. mesto  - Matija Horvat.
Kumite do 9 let: 3. mesto - Aljaž Šubic, 2. mesto - Žiga Avbreht, 1. mesto - Lan Leban.
Kumite do 13 let: 3. mesto - Nejc Pešič, 2. mesto - Ines Šubic, 1 mesto - Katarina Cesar.

ODISEJADA
Pot domov se je začela točno tako kot se je potem nadaljevala. Zjutraj smo izpraznili sobe, da so jih delavci doma lahko pripravili za naslednjo grupo. Naš plan je bil, da se do prihoda avtobusa, še zadnjič namočimo v morju. Vendar so naši plani bili eno, narava pa je ponovno nam določila drug plan, saj je bil veter spet gospodar ter smo se takemu odličnemu planu morali odpovedati in najti zabavo kje drugje. Ker pa avtobusa ni in ni bilo smo vse ideje za zabavo porabili in samo še čakali bus.
Razveselili smo se avtobusa, še posebno ker je bil dvonadstropen. Z veliko hitrostjo smo zasedli avtobus in se odpeljali nič hudega sluteč na dolgo pot domov. Prisebnosti voznika se moramo zahvaliti, da je avtobus pri umikanju drugemu vozilu >le< močno podrajsal ograjo. Malo naprej je stal policaj in mislili smo, kakšno srečo imamo, pa vendar kot pravijo dobri policajski vici, zakaj morata biti na dolžnosti vedno dva policaja.
Tako se je ta naš srečen policaj spremenil za nas v nesrečnega, mi pa smo v nadaljevanju dobili še eno patruljo, ki ni bila pristojna in smo v nadaljevanju čakali 4 in več ure, da je prišla patrulja dveh policajev, ki je znala in brat in pisati, tako da smo uspeli dobiti ustrezen papir, s katerimi bo voznik lahko uveljavljal škodo. V nadaljevanju so nam policaji voznika še >ugrabili<, saj jim je moral osebno pokazati, kje se je zadel ob ograjo. Tako smo v nočnih urah prispeli domov, kjer nas je pričakala številna delegacija.

Naša odisejada potovanja se je končala po več kot 8 urah vožnje z avtobusom. Bistvo pa je, da smo srečni in zdravi prispeli domov, pa še tudi je trajalo malo dlje.
Z Mayo sva preživeli zelo prijeten teden ter sva uživali tako v družbi, ambientu, mestecu, plaži, treningih.
Vsak konec pomeni začetek nečesa novega in tako se veseliva jeseni, ko bomo spet začeli ustvarjati v novih podvigih.

Galerija