JAPONSKA 2009
Aleš Primčič

Vsakdo, ki me pozna ve, da sem zgovoren in komunikativen tip človeka, zato mi je toliko težje izpolniti željo, da napišem nekaj kratkih utrinkov iz letošnjega izleta na Japonsko kjer smo ponovno odkrivali lepote in posebnosti te zares prečudovite dežele in ljudi v njej.
In ravno v tem je moja težava, dežela polna naravnih lepot, tehnološkega napredka, starodavne kulture, arhitekturnih dosežkov, mistike, filozofije, industrijskega razvoja, neverjetnega ponosa , duhovnosti, poslovnih priložnosti, političnih posebnostih in tradicije, je tako posebna in nasprotujoča vsem ostalim, da še tako zgovornemu človeku kot sem sam, enostavno zmanjka besed s katerimi bi Japonsko lahko vsaj na kratko opisal.
Glede na organizacijske sposobnosti in neverjetno potrpežljivostjo našega glavnega trenerja in organizatorja izleta Branka Gabrovca, smo potovali iz Dunaja v Tokyo, kjer smo pristali na letališču Narita. Formalnosti ob vstopu v državo so nam vzele le nekaj minut in vso utrujenost po dolgem letu in spremembi časovnega pasu, ki ti vzame eno noč, kaj kmalu zamenja pogled na pokrajino, ki jo opazujemo iz vlaka proti Tokyu, kjer smo se nastanili v prijetnem in zelo domačem hotelu.
Najpomembnejše za prvi dan je, da te ne premaga spanec in zato smo se peš odpravili do prvega templja v Asakusi.  Tako že v prvih minutah obiska Japonske, lahko doživiš vso kulturno razliko in vsa nasprotja , ki si jih nekateri v začetku niso mogli niti predstavljati in roko na srce, nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki tega niso dojeli niti do zadnjega dne, vendar tudi za njih še vedno ostaja upanje.
September je za raziskovanje Japonske zelo primeren mesec, saj je vreme ugodno in temperature še vedno višje kot pri nas. Tako smo imeli zares lep izlet v Nikko, mesto znano po najlepših templjih, ki spadajo v Unescovo svetovno zapuščino in bi si jih moral ogledati sleherni obiskovalec Japonske. Japonci so sicer znani po svojem navdušenju nad fotografiranjem vseh mogočih stvari, a tokrat mislim, da jih je naša skupina absolutno prekašala. Tudi izlet v Kamakuro in ogled tamkajšnjih templjev je spremljalo čudovito vreme, za nekatere celo prevroče, toda za obalno mesto kjer je znana točka za surfanje na valovih Pacifika, človek težko pričakuje kaj drugega kot sonce in toplo morje, ali ne ?
Nekaj čisto posebnega je obisk čudovitega Zen templja , kjer je pokopan tudi veliki učitelj karateja Funakoshi. Ne potrebuješ veliko, da te prevzame notranji mir in spokojnost, ko se sprehajaš po lepo urejenih poteh templja, med vsemi davno zgrajenimi stavbami in te ob tem nekje od daleč dosega mrmranje duhovnikov, ki ponavljajo sutre.
Naj se vrnem k najpomembnejši točki našega obiska, to so treningi karateja. Težko si je predstavljati, da treninge vodijo poklicni trenerji, ki so zaposleni v JKA in vsi po vrsti šampioni različnih največjih svetovnih tekmovanj v karateju. Kar naenkrat so tu pred teboj, z vso svojo spretnostjo, znanjem in neverjetno sposobnostjo učenja. Med pretakanjem znoja ti postane jasno, da so navkljub svojim neverjetnim sposobnostim to odlični ljudje, polni kulture in predvsem trdo na realnih tleh, brez vsakršne nadutosti in vzvišenosti. In mislim, da je ravno v tem čar spletanja tako močnih vezi med njimi in nami. Kratek obisk mojstra Tanake med treningom, je le še potrdil to močno vez, ki se je v teh letih spletla med člani JKA Slovenije in z gotovostjo, najboljšimi mojstri karateja na svetu.
Navkljub omejenemu prostoru si ne morem kaj, da ne napišem še nekaj malega o tistih, ki so bili bolj usmerjeni v raziskovanje samega mesta Tokyo in predvsem neštetih trgovin, kjer lahko kupiš vse, v kolikor pa tega nimajo, bodo pa naredili ali pa na željo celo izumili .
Opis našega potovanja lahko končam le še s kratko zahvalo naši potrpežljivi učiteljici Japonščine Seiko Araki Gerl, katera nas je že naučila nekaj osnov japonskega jezika in upam, da nas bo učila še naprej, saj je vsaka beseda, ki jo znaš povedati ali razumeti na Japonskem vredna zlata, predvsem pa ti odpira pot do sicer bolj vase zaprtih src Japoncev in seveda Japonk.
Prav tako upam, da bo Branko Gabrovec še naprej vztrajal na tej dobro začrtani poti vodenja kluba in širjenja pozitivne energije, katere se kar tako, mimogrede lahko nalezeš od njega in vseh njegovih članov kluba.
Branko, Seiko in Japonska, domo arigato gozaimashita, in vsekakor komaj čakam naslednji obisk te prečudovite dežele in ljudi, ki navkljub amerikanizaciji še vedno ohranjajo svojo kulturo in starodavno dediščino za mlajše rodove, ki žal vedno bolj izgubljajo najpomembnejše vrednote.
Paradoks pa je v tem, da so ravno najpomembnejše človekove vrednote danes še najbolj prisotne ravno v starodavnih borilnih veščinah in karateju, zato je toliko bolj pomembno, da jih gojimo in ohranjamo še naprej.

Galerija 1
Galerija 2
Galerija 3

Foto: Aleš Primčič, Meta Grad, Samo Gross, Branko Gabrovec.